Duševno zdravje na delovnem mestu

14.12.2022

DUŠEVNO ZDRAVJE NA DELOVNEM MESTU

Kaj je duševno zdravje?

Duševno zdravje je neločljiv del celotnega zdravja posameznika in je mnogo več, kot le odsotnost duševne bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija ga definira kot stanje telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja, lahko pa ga razumemo tudi kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost. Posameznikovo počutje se tekom življenja in vsakdana tudi normalno spreminja, o duševnih motnjah pa govorimo šele, kadar težave pomembno ovirajo njegovo vsakodnevno delovanje. Med najpogostejšimi duševnimi motnjami sodobnega časa so stresne motnje, tesnobnost in depresija, ki pa so lahko pogojene tudi z razmerami na delovnem mestu.

Duševno zdravje zaposlenih

Zaradi pomembnih implikacij dobrega ali slabega duševnega zdravja na vseh področjih delovanja posameznika, dandanes spodbujanje in vzdrževanje duševnega blagostanja postaja vedno bolj aktualna tematika, ki neposredno naslavlja tudi podjetja in organizacije. Optimalno duševno zdravje zaposlenemu omogoča udejanjanje njegovih umskih in čustvenih zmožnosti ter mu omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem in pa tudi družbenem in zasebnem življenju. Težave na področju duševnega zdravja zaposlenih lahko tako negativno vplivajo na njihovo produktivnost in uspešnost pri delu, na njihovo delovno storilnost in motivacijo za delo, na njihove odnose s sodelavci in nadrejenimi ter na njihove fizične in kognitivne sposobnosti.

Dejavniki tveganja za težave v duševnem zdravju posameznika se pogosto pojavljajo tudi na delovnem mestu in so navadno povezani z vsebino ali urnikom dela, z značilnostmi delovnega okolja ali s slabimi priložnostmi za razvoj kariere. Med drugim sem spada prenizka uporaba posameznikovih spretnosti; prenizka usposobljenost posameznika za delo; prevelike obremenitve in tempo dela; kadrovska podhranjenost; dolgi in neprilagodljivi urniki; pomanjkanje nadzora nad načrtovanjem delovne obremenitve; nevarne ali slabe fizične delovne razmere; organizacijska kultura, ki omogoča neustrezna vedenja; omejena podpora kolegov; avtoritaren nadzor s strani nadrejenih; nasilje, nadlegovanje in ustrahovanje ter diskriminacija in izključenost na delovnem mestu; nejasna delovna vloga; pretirano napredovanje ali pomanjkanje možnosti le-tega; negotovost zaposlitve; neustrezno plačilo; nasprotujoče si zahteve v domačem in delovnem okolju.

Zaradi izzivov in tveganj sodobnega sveta vedno več podjetij prepoznava pomen duševnega zdravja zaposlenih in pričenja s programi za krepitev duševnega blagostanja.

Kaj lahko naredijo organizacije, da skrbijo za duševno zdravje svojih zaposlenih?

V prvi vrsti je zelo pomembno, da organizacija ustvarja delovne pogoje, ki ščitijo duševno zdravje zaposlenih. Tukaj gre predvsem za obvladovanje psihosocialnih tveganj, in sicer preko organizacijskih posegov, ki so neposredno usmerjeni na urejanje delovnih pogojev in okolij. S takšnimi posegi delodajalec oceni, katera so tveganja za duševne težave na delovnem mestu, nato pa jih poskuša ublažiti, spremeniti ali odstraniti. To lahko vključuje na primer zagotavljanje prožnih delovnih ureditev in primerne avtonomije zaposlenih, zagotavljanje podpore s strani nadrejenih, obravnavanje nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu, usklajevanje plače in položaja zaposlenega z njegovimi delovnimi zahtevami, dodatno usposabljanje zaposlenih in podobno.

Skrb za duševno zdravje na delovnem mestu lahko vključuje tudi ozaveščanje o duševnem zdravju in njegova promocija, tako med zaposlenimi kot tudi njihovimi nadrejenimi. Tukaj gre predvsem za krepitev sposobnosti zgodnjega prepoznavanja težav v duševnem zdravju in njihovih vzrokov ter primernega ukrepanja, ki je pomembno še posebej za tiste osebe, ki so odgovorne za nadzor drugih (npr. menedžerji). Na tem mestu je priporočljivo usposabljanje vodilnih, da so sposobni prepoznati čustvene stiske zaposlenih in se nanje primerno odzvati. Takšno usposabljanje lahko recimo vključuje urjenje medosebnih veščin (kot sta odprta komunikacija in aktivno poslušanje) ter spodbujanje boljšega razumevanja stresorjev na delovnem mestu, kako ti vplivajo na duševno zdravje zaposlenih in kako je te stresorje mogoče obvladati. Seveda je smiselno tudi izobraževanje zaposlenih, ki primarno ozavešča o duševnem zdravju, o dejavnikih tveganja za težave ter o prvih opozorilnih znakih pri nastanku težav. Cilj takšnega izobraževanja je lahko tudi zmanjšati potencialno stigmo in spodbujanje odprtega dialoga v povezavi z duševnimi zdravstvenimi stanji pri delu. Izobraževanja naj spremljajo tudi intervencije za zaposlene in vodilne, ki se nanašajo na razvijanje veščin za obvladovanje stresa in na zmanjšanje simptomov težav z duševnim zdravjem. To lahko vključuje na primer delavnice na temo tehnik spopadanja s stresom (kot so meditacija in dihalne tehnike) ali pa tudi priložnosti za prostočasno telesno dejavnost na delovnem mestu.

Na tem mestu je v organizaciji prav tako smiselno vzpostaviti program psihosocialnega svetovanja in podpore zaposlenih. V sklopu takšnega programa delodajalec zaposlenim zagotavlja dostop do internega ali zunanjega usposobljenega psihologa, s katerim lahko zaposleni sam vzpostavi stik po potrebi ob nastanku stiske, ali pa se nanj obrne v okviru dogovorjenih občasnih govorilnih ur, ko je psiholog prisoten v podjetju ali drugače povsem na voljo zaposlenim v podjetju.

Z naštetimi preventivnimi dejavnostmi in ukrepi je mogoče pomembno znižati pojav duševnih težav in motenj na delovnem mestu. Kaj pa storiti, ko so duševne stiske že prisotne? V tem primeru je ključnega pomena podpora zaposlenim s težavami v duševnem zdravju, da lahko še naprej sodelujejo in uspevajo pri delu. Intervencije za podporo zaposlenim z duševnimi težavami v prvi vrsti vključujejo razumne prilagoditve na delovnem mestu, ki prilagodijo delovno okolje zmožnostim, potrebam in željam zaposlenega. Prilagoditve se lahko nanašajo na delovni čas, na rok za dokončanje delovnih nalog in na težavnost delovnih nalog, vključujejo pa tudi redne podporne sestanke z nadrejenimi, omogočanje odsotnosti zaradi zdravstvenih pregledov in ponujanje možnosti sofinanciranja psihoterapevtskih srečanj zaposlenega. Ob daljši odsotnosti zaposlenega zaradi duševnih zdravstvenih težav je smiselno načrtovanje in izvedba podpornih programov ob vrnitvi na delo. Ti v glavnem združujejo oskrbo, usmerjeno v delo (kot so razumne prilagoditve ali postopen ponovni vstop na delo) s stalno klinično oskrbo, da bi zaposlenim omogočili čim bolj prijetno vrnitev in preprečili ponovni nastanek težav.

Priložnosti je veliko in toplo priporočamo, da duševno zdravje postane prioriteta.

»If you take care of your mind, you take care of the world.« – Arianna Huffington.