Od praktikantke do redno zaposlene - Q&A

08.10.2025

"Kako si prvič prišla v stik s Kompetenco?"
"Po priporočilu, nekdo mi je poslal objavo, da na Kompetenci iščejo študente - praktikante. Takrat nisem točno vedela, v katero smer psihologije se bom usmerila, in sem si rekla, da se preizkusim v kadrovskih vodah. Presenetilo me je, da sem kot praktikantka šla čez selekcijski postopek – najprej motivacijski intervju, nato pa še psihološko testiranje. Popolnoma drugače kot moji sošolci, ki so ustanovi napisali in prakso takoj dobili."

"Kako pa je potekala praksa?"
"Najprej smo v obliki predavanja res dobro osvojili psihološko testiranje, ki je naša glavna storitev. Tina si je res vzela čas in nam predala vso to znanje o osebnostih lastnosti in tudi, kako človeku podati povratno informacijo. Potem je bil še kakšen projekt, kot npr. merjenje klime, kompetenčni modeli. Zelo zanimivi projekti res. Potem pa sva vmes s Tino za nekaj mesecev prekinili mentorski proces, saj so potrebovali v nekem podjetju, ki je naša stranka, pomoč v kadrovski službi. In sem dobila lepo priložnost, da vidim, kako stvari v sami kadrovski službi znotraj enega podjetja, potekajo. Ne samo iz vidika zunanje kadrovske agencije. Tudi tukaj sem pridobila veliko izkušenj, spoznala procese še od znotraj in res super ljudi. Potem pa sva nadaljevali s prakso in kasneje še s študentskim delom. Tukaj mi je res ustrezala raznolika vsebina dela, ki je zelo psihološko, fleksibilnost dela, spoznavanje različnih sistemov itd."

"Potem pa se je bližal konec študija..."
"Kmalu sem potem ugotovila, da je to sistem, v katerem se zelo dobro počutim. To sem opazila tudi preko prakse in dela, saj sem imela priložnost spoznati več različnih okolij in sistemov dela ter tako ugotovila, kaj bi meni ustrezalo in kaj ne. Ja, potem so se kmalu začeli pogovori, saj sem vedela, da bom iskala zaposlitev, ko magistriram."

"Povedala si, da je delo zelo raznoliko. Kaj je pa tisto, kar ti najraje počneš?"
»Najraje imam podajanje povratne informacije. Velikokrat rečem, da se psihologi ukvarjamo s težavno populacijo ali pa res s tistim top 1% populacije. Velik del populacije pa je spregledan. Zato so ljudje tudi zelo hvaležni, ko se nekdo z njimi ukvarja, da jim kakšne stvari razloži na za njih razumljiv način, jim predstavi psihološke koncepte.«

"Česa se najbolj veseliš pri svoji novi prvi zaposlitvi?"
»Trenutno imamo veliko zanimivih projektov na obzorju, tako da si želim, da bodo nastali lepi izdelki, in da bodo kvalitetno narejeni. Poleg tega pa mi v tem obdobju veliko pomeni tudi to, da imam neko varnost in stabilnost.«

"Skozi pogovor si nekajkrat omenila mentorico Tino. Kaj bi izpostavila, da je ena od stvari, ki te jih je naučila, da ti bo v pomoč pri tem novem poglavju?"

"Jaz sem vedno izhajala iz sistemov, kjer je bilo točno navedeno, kako kaj narediti. Tukaj pa je bilo drugače. Vedela sem, kaj je bilo potrebno narediti, kako pa do rezultata pridem, pa ni bilo točno opredeljeno. Na začetku sem si želela točnejša navodila, potem pa sem ugotovila, da mi ta svoboda res veliko pomeni, da stvari naredim malo po svoje. Tina mi je spodbudila tudi nek širši način razmišljanja, všeč mi je bilo, da sem se mogla sama znajti."

"Kaj vidiš kot izziv ali pa oviro pri prvi zaposlitvi?"
"Definitivno bom imela več odgovornosti, ampak nekih ovir pa ne vidim. Bolj neke priložnosti za razvoj."

"Se vidiš v organizacijski psihologiji tudi kasneje, čez 5, 10 let?"
"Ja, se. Ker je tako raznoliko delo, toliko je različnih sistemov, vedno znova so novi izzivi. Vsak projekt je zgodba zase in se človek res ne naveliča. Tina pravi, da dokler imajo podjetja izzivi, bomo tudi mi imeli delo (smeh)."

"Kaj bi svetovala nekomu, ki je pred pomembno karierno odločitvijo – bodisi išče prakso bodisi prvo zaposlitev?"
"Zdi se mi, da je praksa dobra odskočna deska, saj ti lahko odpre veliko vrat. Hkrati pa more bit prisotna tudi lastna odgovornost, da tudi sam aktivno poiščeš delo, prišle bodo tudi naloge, ki niso psihološke, ampak včasih moraš narediti tudi tisto, kar ti ni tako blizu. Zdi se mi, da vsaka izkušnja šteje. Verjetno bi večina ljudi rekla, da je fino, da probaš čim več stvari, da vidiš, kaj ti leži, kaj ti ne leži. Ampak jaz sem nekako bolj mnenja, da dlje časa vztrajaš pri eni stvari in včasih narediš tudi kaj, kar ti ni blizu, kar ni ravno v povezavi s psihologijo ali pa samo, da včasih skuhaš kakšno kavo. Včasih je pot do tistega, kar si želiš početi, daljša kot si predstavljaš. Bi zato rekla, da vztrajaj in prehitro obupati!"

Hvala, da si si vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Bil je prijeten pogovor in mogoče se bo kdo lahko poistovetil s tvojo zgodbo.