Končno smo ugotovili: Vemo, da ne vemo.

Sem Andrej, zaposlen v proizvodnem podjetju, pred kratkim so me izbrali za mentorja novim zaposlenim. Ko sem bil izbran, sem si mislil: »Super, zdaj bom končno lahko pokazal, kako že od nekdaj znam z ljudmi.« Nato pa je nas, mentorje, vodja sklical na sestanek in nam  povedal, da bomo dvakrat na teden imeli delavnice na temo mentorstva. »Kakšna neumnost, škoda denarja, kaj pa sploh lahko izvemo novega, saj sem že prej uvajal nove.« Takšne so bile naše misli. Nato pa je prišel novi mesec in z njim prva delavnica. Prišli sta dve psihologinji. »Pa saj še ne potrebujemo psihologov,« sem si mislil. Začeli sta govoriti o mentorstvu in nekih »mehkih veščinah«. Vsi smo si mislili, da so to neke strokovne besede za stvari, ki jih vsakdo že pozna. Nato pa sta nam določena vedenja, za katera smo si mislili, da so »zdrava pamet«, pojasnili. Kot na primer: Če otroku trikrat rečeš, naj pospravi kocke, vsakič z drugačnim glasom, nisi ničesar spremenil. Sploh nismo vedeli, kako pomembno je, da poznamo določene teorije komunikacije, da ni vseeno, kako človeku povemo, da je »zafrknil«, in še veliko drugega. Delavnice so minile, kot bi mignil, mi pa smo šele na koncu ugotovili, koliko stvari zares še ne vemo. Na skupnem sestanku mentorjev po službi (oz. na pijači) smo se dogovorili, da bomo rekli šefu, naj še pripelje psihologinji, ker nam verjetno lahko povesta še kaj koristnega.